Bog nas blagoslavlja.

ČAS MED LETOM  (Drugi del)                  

Milost vam in mir. In Bog miru bo z vami. Bodite budni! Danes ne zakrknite svojih src!

"Odpústi krivico svojemu bližnjemu, tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi. Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka, pri Gospodu iskal ozdravljęnja? Kako bo človek, ki do sebi enakega nima usmiljenja, za svoje grehe prosil odpuščanja? Pomisli na poslednje reči in nehaj sovražiti, na trohnobo in smrt pomisli in se drži zapovedi. Pomisli na zapovedi in se ne sŕdi na bližnjega, na zavezo Najvišjega pomisli in odpusti pogrešek."           (Sir 27,30–28,7)

Čas, ki je izven božične in velikonočne dobe, imenujemo čas med letom, čas navadnih nedelj in delavnikov. Drugi del časa med letom (navadnega časa) traja od konca velikonočnega časa do začetka adventa; torej od torka po binkoštih do sobote pred 1. adventno nedeljo. Liturgična barva tega časa je zelena, ki pomeni upanje, življenje, naravo, stvarjenje; vsakdanje življenje naj bo umirjeno, prežeto s svežino ter z upanjem. Določeni prazniki tega obdoja: Sveta Trojica (nedelja po binkoštih; skrivnost troedinega Boga),  Sveto Rešnje Telo in Kri – telovo (četrtek po prazniku Svete Trojice; spomin Jezusove navzočnosti v evharistiji),  rojstvo Janeza Krstnika (24. junij),  Srce Jezusovo (3. petek po binkoštih; akcija Ljubezni),  srce Marijino (sobota po srcu Jezusovem), sveta apostola Peter in Pavel (29. junij, dan duhovniških posvečenj),  obiskanje Device Marije,  god svetih Cirila in Metoda (zavetnikov Evrope),  Marijino vnebovzetje (veliki šmaren, 15. avgust; Marija je bila z dušo in s telesom vzeta v nebo),  Marija Kraljica (22. avgust),  Marijino rojstvo (mali šmaren, 8. september; spomin rojstva Božje Matere Marije),  blaženi Anton Martin Slomšek (24. september; spomin smrti blaženega, ki je zgled pričevanja življenja po veri),  vsi sveti (1. november),  spomin vseh vernih rajnih (2. november),  darovanje Device Marije (21. november),  zahvalna nedelja (dve nedelji pred praznikom Kristusa Kralja),  nedelja Kristusa, Kralja vesoljstva (zadnja nedelja cerkvenega leta pred 1. adventno nedeljo; spomin Jezusovega gospostva, prihoda v slavi, odrešenja/dovršitve človeške zgodovine).     

Božja beseda v tem času spodbuja v nas razmišljanje o ljubezni, dobroti, milini, zvestobi, pravičnosti, odpuščanju, miru, molitvi, prošnji, zahvali. "Nič ne skrbíte /.../ Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu /.../ vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih." (Flp 4,6–9)

Človek naj zaupa v Božjo rešitev, ozdravljenje. Naslednji stavki Svetega pisma potrjujejo to moč vere, upanja: Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek /.../ Ves dan zaupam vate /.../ Gospod je moj pastir, nič me ne manjka /.../ Gospod je moja luč in moja rešitev /.../ Gospod, moja moč in moja skala, moje zavetje /.../ Vse premorem v Njem, ki mi daje moč /.../ V tvojem imenu bom dvigal svoje roke /.../ Upaj v Gospoda.

S Kristusom smo postavljeni v nebesa (prim. Ef 2,6; Kol, 1,5). Nebesa se začenjajo tam, kjer živijo ljudje v veri in medsebojni ljubezni ter upanju. Odrešenjski pomen Jezusovega vstajenja označuje navzočega poveličanega Kristusa, ki je po svojem Duhu navzoč med nami (v evharistiji, Božji besedi, zakramentih) v Cerkvi. Nova, odrešilna Kristusova navzočnost, utemeljuje novo zbiranje okrog Gospoda (eshatološko dogajanje zbiranja – Cerkev kot Božje ljudstvo). V Cerkvi je odrešenjska posvečujoča trajna Jezusova navzočnost med nami permanentno prisotna v svetu, v celotni eksistenci. Jezusovo gospostvo se razširi na ves kozmos (prim. Jn 1,1–10). V Njem sta nastopila konec in dopolnitev zgodovine, ki vključuje eshatološko izpolnitev resničnosti človeka v vsej celovitosti (novo stvarstvo, razodetje svobode Božjih otrok). Kristus je tako trajno nazvoč v zgodovini in jo transcendira v odrešenjsko zgodovino.

Jezusovo življenje je življenje za druge (posledično je mir in sprava s svetom). Božja Ljubezen je dokončno usmerjena vsem ljudem. Bog je vse v vsem (1 Kor 15,28). Upanje je iz vere, da ljubezen ne mine; večni pomen ima le to, kar kdo naredi iz ljubezni.

Ljubezen je zmagovita; vse vzdrži v moči velike noči (sedanja resničnost, uresničena v Jezusu Kristusu, ki aktivno "vstopi" v situacijo vsakega človeškega bitja – nova stvar). To "novo biti v Kristusu" se razume kot življenje, pravičnost, odrešenje, mir, odpuščanje, svoboda ... Ljubezen je polnost postave v notranjosti človeka, ga osvobaja.  

Jezusovi kristjani smo, če izpolnjujemo Ljubezen, kajti sam je rekel: "Kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ljubezen bližnjemu ne prizadéne hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave. Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na Zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi. Novo zapoved vam dam, govorí Gospod, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki. Ostanite v moji ljubezni. Ostanite v meni in jaz v vas." (Prim. Mt 22,34–40)

 

Žarite na svetu kakor zvezde. Držite se besede življenja. Ne boj se! (Prim. Iz 43)

Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom s svojo pravično desnico. (Iz 41,10)

 

 

Darja Krajnc